Peroralna uporaba številnih hranil, vitaminov, mineralov in drugih bioaktivnih spojin je omejena zaradi slabe absorpcije, razgradnje v prebavnem sistemu in nizke prepustnosti črevesnega epitelija, kar povzroča nizko biološko uporabnost in s tem izostanek pričakovanega učinka. Eden od inovativnih pristopov, razvitih za premagovanje teh omejitev, je izdelava t. i. proliposomov – suhega, prosto tekočega praška, sestavljenega iz fosfolipidov in aktivne snovi, ki po dodatku vode spontano tvori liposomsko (vezikularno) suspenzijo. 

Zakaj liposomi?

Liposomi so vezikli, zgrajeni iz enega ali več fosfolipidnih dvoslojev, sposobni inkapsulirati tako hidrofilne kot hidrofobne snovi (snovi, topne v vodi, in tiste, topne v maščobah), jih ščititi pred razgradnjo ter jih sproščati na ciljnem mestu. Kljub prednostim te že znane tehnologije so klasične (tekoče) liposomske suspenzije nagnjene k fizikalno-kemijski nestabilnosti – hidrolizi, oksidaciji, sedimentaciji, agregaciji in fuziji veziklov med neliofiliziranim skladiščenjem, proizvodnja v velikih serijah z ohranjeno stabilnostjo pa predstavlja poseben izziv. Kot odgovor na navedene pomanjkljivosti je v literaturi opisan koncept proliposomov – suhega praška, ki se v vodnem mediju spontano reorganizira v multilamelarno liposomsko suspenzijo.

Znanstvena podlaga proliposomov

Po pregledu Singh in sod. so proliposomi definirani kot "suhi, prosto tekoči granulirani izdelki, sestavljeni iz aktivne snovi in fosfolipidov, ki se ob dodatku vode dispergirajo in tvorijo multilamelarno liposomsko suspenzijo". Avtorji navajajo, da so bili proliposomi razviti kot preprosta, ponovljiva in zanesljiva proizvodna tehnika za velike serije liposomskih disperzij, utemeljena na lastnosti hidratiziranih membranskih lipidov, da ob stiku z vodo spontano tvorijo vezikle.

V literaturi je navedeno, da so proliposomi "skoraj enako dobri, morda celo boljši" od konvencionalnih liposomov, s stabilnostjo, ki je znatno boljša od liposomske, zaradi česar so primernejši za dostavo zdravil in hranil. Kot ključne prednosti suhe praškaste oblike so navedene: večja stabilnost pri skladiščenju, praktičnost pri transportu, distribuciji, obdelavi in pakiranju, možnost formuliranja v trdno dozirno obliko (npr. kapsule), fleksibilnost doziranja ter stabilnost med postopki sterilizacije. Liposomi, nastali z rehidracijo proliposomov, so opisani kot podobni konvencionalnim liposomom in bolj enakomerne velikosti. Dostopna literatura opisuje več skupin metod za pripravo proliposomov/liposomov: odlaganje lipidnega filma na nosilec, sušenje s pršenjem, metodo fluidizirane plasti, uporabo superkritičnih fluidov, dualno asimetrično centrifugiranje ter liofilizacijo. Vsaka od navedenih metod ima specifične prednosti in omejitve, iz dostopnih podatkov pa izhaja, da so liofilizacija, sušenje s pršenjem in postopki pod visokim tlakom/temperaturo v literaturi opisani kot metode, ki lahko porušijo strukturo liposomov, spremenijo velikost veziklov, pustijo sledi topil ali zahtevajo energijsko potratne in dolgotrajne korake (s čimer se poveča cena izdelka). Proizvodni pristop, ki se izogne navedenim korakom – torej brez toplote, tlaka, kemikalij in brez sušenja s pršenjem/liofilizacije – je v skladu s splošnim ciljem proliposomske tehnologije, opisanim v literaturi: pridobivanje stabilnega suhega praška, ki z hidratacijo daje enakomerno liposomsko disperzijo ob minimalni poškodbi aktivne snovi in lipidne ovojnice.

Liposomi v kliničnih in predkliničnih raziskavah

Sinha in sod. so izvedli pilotno klinično raziskavo peroralne uporabe liposomskega glutationa (fosfatidilholinski liposomi, dva odmerka – 500 in 1000 mg/dan) pri 12 zdravih odraslih osebah. Rezultati so pokazali statistično značilno povečanje ravni glutationa že po enem tednu, z največjimi porasti po dveh tednih: do ~40 % v polni krvi, ~25–28 % v eritrocitih, ~28 % v plazmi ter do ~100 % (dvakratno) v mononuklearnih celicah periferne krvi. Istočasno so bila zabeležena zmanjšanja označevalcev oksidativnega stresa: razmerje med oksidiranim in reduciranim glutationom se je zmanjšalo do ~18–20 %, plazmatski 8-izoprostan pa do ~35 %. Zabeleženo je bilo tudi izboljšanje kazalnikov imunske funkcije: citotoksičnost celic NK se je povečala do ~400 %, proliferacija limfocitov pa do ~60 % po dveh tednih uporabe. Avtorji navajajo, da niso opazili resnih neželenih učinkov ali razlik v varnostnem profilu med dvema preučevanima odmerkoma. Znano je, da je peroralni glutation sicer podvržen razgradnji v kislem okolju želodca, zaradi česar je bila liposomska formulacija predlagana kot potencialno učinkovitejši način njegove peroralne dostave.

V obsežnem pregledu površinskih modifikacij oralnih liposomov (Jin in sod.) je navedeno, da kombinacija proliposomske tehnologije z D-α-tokoferil polietilenglikol sukcinatom (TPGS) dodatno okrepi peroralno absorpcijo slabo topnih bioaktivnih snovi. Konkretno je bilo za miricetin (flavonoid s hepatoprotektivnim delovanjem), formuliran v obliki TPGS-modificiranih proliposomov (MRC-TPGS-PL), zabeleženo povečanje biološke uporabnosti za približno 99 % v primerjavi z nemodificiranimi liposomi in približno 701 % v primerjavi s prosto (neinkapsulirano) raztopino miricetina, ob maksimalni koncentraciji v plazmi (Cmax) 14,88 μg/mL nasproti 7,56 μg/mL (nemodificirani liposomi) oziroma 2,39 μg/mL (prosta snov) ter podaljšanem razpolovnem času eliminacije. Čeprav predklinični podatki in manjše klinične raziskave nakazujejo na možno izboljšano sistemsko izpostavljenost posameznih bioaktivnih spojin, uporabljenih v liposomski obliki, so neposredne klinične primerjave z neinkapsuliranimi oblikami za zdaj redke.

Letos je bil objavljen pregledni članek o vitaminu C (Yoon in sod., 2026), v katerem se posebej razpravlja o liposomskih formulacijah vitamina C v kontekstu peroralne uporabe nad običajnimi razponi odmerjanja. Navedeno je, da liposomski vitamin C pomeni askorbat, vključen v fosfolipidne vezikle ali nosilce na osnovi lipidov, in da lahko nekateri takšni izdelki spremenijo farmakokinetično izpostavljenost ali gastrointestinalno toleranco v primerjavi s klasičnimi oblikami, vendar avtorji poudarjajo, da se dostopne raziskave znatno razlikujejo po sestavi, učinkovitosti enkapsulacije, velikosti delcev, viru fosfolipidov, stabilnosti in zasnovi vzorčenja, zaradi česar izsledki, dobljeni za en izdelek, ne bi smeli biti posplošeni na vse pripravke. Prav tako je poudarjeno, da izraz "liposomski" sam po sebi ne definira vira ali dokumentacije o kakovosti uporabljene askorbinske kisline ter da bi bilo treba proizvodni izvor presojati po ponovljivosti, nadzoru nečistoč, regulativnih standardih in kakovosti potrdil o analizi, ne pa predpostavljati klinično superiornost izključno na podlagi liposomske deklaracije. Ta previden zaključek je relevanten tudi za razlago katere koli komercialne liposomske formulacije, vključno z vitaminom C, in nakazuje, da morajo biti trditve o izboljšani absorpciji pospremljene s transparentno farmakokinetično in analitično dokumentacijo, specifično za posamezen izdelek.

Zaključek

Proliposomska tehnologija – suh, prosto tekoč prašek fosfolipidov in aktivne snovi, ki s hidracijo tvori liposomsko disperzijo – je v recenzirani literaturi opisana kot pristop, ki presega glavne omejitve klasičnih tekočih liposomov v pogledu stabilnosti, skladiščenja in možnosti formuliranja v trdno dozirno obliko. Proizvodni postopki, ki se izognejo toploti, visokemu tlaku, kemikalijam ter sušenju s pršenjem ali liofilizaciji, so načeloma v skladu z namenom te tehnologije, saj literatura prav te korake povezuje z možno porušitvijo strukture liposomov in izgubo stabilnosti. Klinični in eksperimentalni podatki o liposomski dostavi bioaktivnih spojin dosledno kažejo izboljšano sistemsko izpostavljenost in/ali biološki učinek v primerjavi z neinkapsuliranimi oblikami. Istočasno literatura o liposomskem vitaminu C opozarja, da se izsledkov, dobljenih za eno formulacijo, ne sme avtomatsko posploševati na vse liposomske izdelke, temveč vsak izdelek zahteva lastno analitično in, po možnosti, klinično dokumentacijo. Vseeno je pričakovati, da bodo v prihodnosti izvedene klinične raziskave različnih aktivnih snovi, in sicer na večjem številu preiskovancev, da bi lahko dokazali, da tehnološko naprednejša formulacija, kot so proliposomi, resnično dosega tudi boljše klinične učinke.

Literatura

1. Singh N, Kushwaha P, Ahmad U, Abdullah M. Proliposomes: An Approach for the Development of Stable Liposome. Ars Pharm. 2019;60:231–40.

2. Jin P, Wu S, Wang Y, Ni Y, Ruan Q, Yuan Z, Yao H, Li J. Surface modification strategies of oral liposomes: functional design and barrier enhancement. Front Pharmacol. 2026;17:1801527.

3. Sinha R, Sinha I, Calcagnotto A, Trushin N, Haley JS, Schell TD, Richie JP Jr. Oral supplementation with liposomal glutathione elevates body stores of glutathione and markers of immune function. Eur J Clin Nutr. 2018;72:105–11.

4. Srikrishna T, Gobinath M, Nivedhitha S, Dhana Lakshmi K, Harshitha A, Bhargavi M, Pavani Kalyani M, Chathana C. Innovative Approaches in Liposomal Drug Delivery Systems: A Comprehensive Review of Novel Strategies and Advancements. Intern J Zool Invest. 2025;11:729–36.

5. Yoon Y, Hwang J, Yang C-M, Kim S, Lee J, Lee J-J, Moon M, Lam KHS. Vitamin C—Beyond Deficiency: Mechanisms, Clinical Applications, Formulation and Dosing Considerations, and Safety Across Stress-Responsive Conditions. Nutrients. 2026;18:2319.